Kakšen je vaš pogled na EU iz njene prestolnice? 

Prešeren, lahko rečem. Nudi širok razgled na številne narode in kulture, ki se tu srečujejo in povezujejo. V Bruselj prihajajo izbrani in največkrat perspektivni ljudje. Že v izboru Slovenk in Slovencev lahko tu srečaš zelo zanimive ljude, kaj šele širše, v izboru vseh 28 članic EU? 

Kako gledate na trenja, ki EU pretresajo v zadnjem času? (Brexit, Francija, Italija …) 

Bruselj je kakor srce, ki organizem EU oskrbuje z obtokom krvi. Seveda, srce je lahko zdravo, lahko pa tudi oboli in tu je srčni bolnik. Je Evropa že tako daleč? Blokade rednega in usklajenega delovanja evropskih institucij s strani nekaterih njenih članic kažejo na razrahljano povezavo, na preslabotno uveljavitev enega od glavnih načel EU, to je, načela: enost v različnosti. Ko prevladajo močni nacionalni interesi, se postavi pod vprašaj smiselost in donosnost skupnega bivanja pod isto evropsko streho, v istem domu EU. To je voda na mlin raznim populizmom. Poenostavljene in všečne rešitve, ki so narekovale Brexit, so se izkazale za lažne in neutemeljene. Kampanja za referendum o brexitu je leta 2016 napihovala britanski ponos, čut neodvisnosti, lastni družbeni in pravni sistem. Ločitev, ki se obeta po štirih desetletjih skupne poti, je pokazala čisto nekaj drugega, cel kup nevarnosti za pravice ljudi, zha podjetaja, za znanstvenike, za zagotavljanje varnosti v Evropi. V to past populističnih poenostavitev lahko padejo tudi druge članice EU, kot so Italija, Francija …

Zakaj po vašem mnenju danes prihaja do teh trenj, se evropski narodi še nismo naučili premostiti medsebojnih razlik?

Očitno je Evropa še v začetni fazi konsolidacije. Za to je po eni strani potreben čas, nabiranje iskušenj in po drugi močna volja, da se problemi rečujejo sproti na dialoški ravni. Če se vrnemo nazaj k brexitu, lahko ugotovimo kako slabo se poznamo in poslušamo med seboj po vseh teh desetletjih. Britanci še vedno ne razumejo Evropske unije, ne politiki, ne ljudje. Še vedno ne razumejo, kako deluje, kdo odloča, na katerih načelih je utemeljena. In Evropa še vedno ne razume posebnosti Britancev, njihove demokracije, njihovega odnosa do sveta. In tudi drugi se verjetno med seboj ne poznamo ničbolje. Tu se rojevajo in poglabljajo prvi razkoraki. Okrepimo jih lahko še s predsodki in ustaljenimi klišeji.

Je Bruselj kot multikulturna prestolnica lahko celotni Evropi zgled sobivanja različnih kultur, narodov?

Po eni strani da, po drugi pa ne. V pozitivnem smislu je Bruselj res odprta in dialoška multikulturna prestolnica Evrope. Bruselj pa seveda ni samo evropska četrt, za katero velja ta dialoška in multikulturna odprtost,  v njem je veliko četrti, kjer ljudje živijo v getih, npr. arabska in afriška četrt. V tem smislu Bruselj postaja nevarno mesto, po delikvenci je na prvem mestu v Evropi. V arabski četrti Molenbeek živi blizu sto povratnikov, radikaliziranih borcev iz Sirije. Večmesecev se je tam uspešno skrival atentator Salah Abdeslam, ki bi se moral razstreliti pri stadionu v Parizu. Našla ga ni ne policija, ne specialci, ne interpol, po dolgih mesecih je žensko, ki je vsak dan naročila po večpic, policiji naznanill raznašalec pic. Ko je policija vdrla v hišo, je našla terorista Abdeslama in nekaj njegovih privržencev. V tem drugem smislu Bruselj nikakor ne more biti zgled drugim evropskim prestolnicam. 

Kako se to odraža v Slovenskem pastoralnem centru Bruselj? 

Slovenski pastoralni center v Bruslju zbira slovenske vernike, ki so zaposleni v različnih evropskih ustanovah. Smo torej v tesnem, rekel bi, vsakodnevnem stiku z delovanjem evropskih ustanov, v katerih naši ljudje delajo in torej soustvarjajo podobo evropske prestolnice, Bruslja. Podobno smo povezani s Slovenkami in Slovenci, ki delujejo v Luksemburgu in Haagu. V vseh treh skupnostih se zbirajo predvsem mladi starši z otroki. Zato dajemo poudarek predvsem družinski pastorali, mlade starše z otroki zbiramo na septemberskem vzgojno-družinskem seminarju in na drugih družinskih srečanjih. Zelo obiskane so mesečne družinske maše. 

Župnik, dr. Zvone Štrubelj 

Pogovor za verski časopis Družina

Zvone Štrubelj, župnik iz Slovenskega pastoralnega centra Bruselj

Kako v Bruslju gledate na trenja v Evropski uniji?

Bruselj je kakor srce, ki organizem EU oskrbuje z obtokom krvi. Seveda, srce je lahko zdravo, lahko pa tudi oboli in tu je srčni bolnik. Je Evropa že tako daleč? Blokade rednega in usklajenega delovanja evropskih institucij s strani nekaterih njenih članic kažejo na razrahljano povezavo, na preslabotno uveljavitev enega od glavnih načel EU, to je, načela: enost v različnosti.

Kam lahko vodi krepitev nacionalnih interesov?

Ko prevladajo močni nacionalni interesi, se postavi pod vprašaj smiselnost in donosnost skupnega bivanja pod isto evropsko streho, v istem domu EU. To je voda na mlin raznim populizmom. Poenostavljene in všečne rešitve, ki so narekovale brexit, so se izkazale za lažne in neutemeljene. Kampanja za referendum o brexitu je leta 2016 napihovala britanski ponos, čut neodvisnosti, lastni družbeni in pravni sistem. Ločitev, ki se obeta po štirih desetletjih skupne poti, je pokazala čisto nekaj drugega, cel kup nevarnosti za pravice ljudi, za podjetaja, za znanstvenike, za zagotavljanje varnosti v Evropi.

Se še nismo naučili premostiti medsebojnih narodnih razlik?

Očitno je Evropa še v začetni fazi konsolidacije. Za to je po eni strani potreben čas, nabiranje izkušenj in po drugi močna volja, da se problemi rešujejo sproti na dialoški ravni. Če se vrnemo nazaj k brexitu, lahko ugotovimo, kako slabo se poznamo in poslušamo med seboj po vseh teh desetletjih. Tu se rojevajo in poglabljajo prvi razkoraki. Okrepimo jih lahko še s predsodki in ustaljenimi klišeji. 

.
.
Objavljeno v Družini, marec 2019

V letu kulturne dediščine Evrope in ob majskem praznovanju dneva Evrope sem si postavil vprašanje: Je še možno verjeti v renesanso krščanstva v Evropi? Bo počasi izumrlo ali se bo dvignilo iz pepela sekularizirane družbe kot nekakšen feniks?

Zunanji znaki ne kažejo dobro. Vse več je praznih cerkva, priče smo upadanju krstov, porok, zakramentalna praksa usiha. Tudi v tem Slovenija na hiter način postaja del Evrope. Cerkev v Sloveniji bo kmalu pred dilemo, kako naj upravlja in ohranja bogato krščansko, predvsem katoliško dediščino: Vzdrževanje številnih cerkva, samostanov, cerkvenih posestev, umetniških zbirk, knjižnic. S tem vprašanjem se je morala že soočiti centralna Evropa (Francija, države Beneluksa, delno tudi Nemčija), kjer lahko prideš v čudovit samostan, ki ima več stoletno versko, kulturno in intelektualno dediščino, pa v njem najdeš drago restavracijo, hotel, razstavne prostore, fitness center, dvorane za vodenje seminarjev itn. Uprava vsega tega je v laičnih rokah. Samostan zdaj deluje v imenu in v duhu kapitala.

Vendar se moj pogled ne želi zaustaviti pri teh zunanjih znakih krize krščanstva v Evropi. Pogledati želim globlje, v genetsko zasnovo nekdaj solidne in trdne krščanske Evrope. Je to le zima, ki obljublja pomlad?

Evropska civilizacija temelji na judovsko-krščanski tradiciji, na grško-rimskih izročilih, na slovanskem civilizacijskem doprinosu in na laičnih humanističnih izročilih. Pečat krščanstva je bil za Evropo odločilen. Tega so se dobro zavedali očetje združene Evrope, Robert Schumann, Alcide de Gasperi, oba kandidata za kanonizacijo, božja služabnika, Altiero Spinelli, Konrad Adenauer in drugi. Lahko rečemo, da so Evropo konsolidarizirala tri krščanska načela, ki jim v teologiji rečemo teološke kreposti, to so: Vera, upanje in ljubezen. Rastoča sekularizacija je na Zahodu začela izpodkopavati temelje evropske civilizacije. Francoska revolucija je na koncu 18. stoletja Cerkvi vzela vlogo političnega akterja. Izgnana iz javnega prostora, iz politike in ekonomije, se je preoblikovala v varuhinjo morale zasebnega življenja, predvsem družine. Po letu 1968, ko so se začele korenite spremembe liberalizacije človekovih navad, predvsem spolnosti, je z encikliko Humanae vitae, ki programira naravno in vzdržno-odgovorno spolnost med krščanskimi zakonci, povzročila tihi upor proti moralnemu učiteljstvu Katoliške cerkve. Kmalu nato je izgubila moralni primat tudi v družini. Cerkev naj zdaj nagovarja le posameznike, ki so svobodni, da ji verjamejo ali ne. Nikakor pa naj se ne meša v prostor javnega življenja, ki lahko dobro živi tudi brez nje. V Evropi je trenutno Cerkev potisnjena v zakristijo, podobno, kot je bila v Sloveniji v času jugoslovanskega komunizma. Zato ni čudno, da je iz lizbonskega sporazuma, to je, iz zadnje izdaje ustave EU, izpadla omemba judovsko-krščanskih korenin Evrope, kar je seveda absurdno in nerazumljivo. To je skoraj isto, kot da bi se muslimanski arabski svet, odpovedal islamu!

Vera, upanje in ljubezen so v osebni izkaznici krščanstva. Kaj jih lahko nadomesti?

Namesto vere, popolnega zaupanja v Boga, ki doseže svoj višek v svetosti, je na prvo mesto našega Zahoda stopila krepost tekmovalnosti: Biti prvi, vedno mlad, lep, zdrav, uspešen in bogat. Strah evropskega človeka danes je biti „loser“, to je tisti, ki izgublja priložnosti za preboj v prve vrste, na vsak način mora postati „winner“, zmagovalec. Prav smešno se zdi miselnosti naših sodobnikov, ko mi kristjani verujemo, da zmagujemo v Kristusu, ki ga gledamo in častimo na križu, ko v Vstalem Gospodu kontempliramo rane njegovega trpljenja.

Upanje je nadomestil kult sreče. Ni več nobenih socioloških, ideoloških ali moralnih mej na poti do sreče. Slogan: Iz svojega življenja napravi to, kar hočeš, pomembno je le, da boš srečen. Psihologi, psihoterapevti so postali duhovniki kulta sreče. Dovolj je gledati kak pogovor na televiziji, da to jasno vidiš. Če je zraven tudi kak predstavnik Cerkve, nastopa kot predstavnik folklore, nečesa, kar je že za nami. Toda tak kult sreče najpogosteje vodi v slabo počutje in depresijo. Kako noro je za tak model življenja, kar trdimo in verujemo kristjani: S Kristusom umirati, zato, da bi lahko živeli v polnosti, velikonočna pot je pot upanja!

Ljubezen, ki je po besedah sv. Pavla najvišja in pomeni zaupno in osebno komunikacijo med človekom in Bogom, po vzoru ljubezenske komunikacije Svete Trojice, je danes nadomestila ultra-komunikacija v multimedijskem svetu. Biti stalno v stiku z mnogimi, je postal ideal mladih generacij Evrope. Z vsemi komunikacijskimi sredstvi pa vedno bolj raste občutek samote. Kult vseobsežne komunikacije ustvarja jezdece samote, ki drvijo v cinizem, nihilizem, obup.

Tri izpraznjene vredote: Vera, upanje in ljubezen. Razpoke praznine so tako velike, da odpirajo brezno nesmisla. Zato je vredno verjeti, da ima krščanstvo danes v Evropi veliko terapevtsko moč. Pred njim je pomembno poslanstvo, da na danes razumljiv način in v jeziku Evrope 21. stoletja, reformulira, na novo opredeli, zaklad svoje vere. Za človeka gre! Človek je smerokaz prihodnosti v Evropi. Krščanstvo je religija, ki veruje v Boga, ki je postal človek. Prav zato verjamem v renesanso krščanstva v Evropi.