(+32) 489 78 35 32 zvones@gmx.de
Seite wählen

Velika noč kot aleluja božje ljubezni in usmiljenja

Komentar bil objavljen v verskem tedniku Družina (izdaja 12, letnik 65)
S: družina 12-13/15 štrubelj2  (kor)

VELIKA NOČ KOT ALELUJA BOŽJE LJUBEZNI IN USMILJENJA

Velika noč

Eden od največjih genijev človeštva, Albert Einstein, ki je že pred stotimi leti v svoji teoriji relativnosti napovedal neskončno majhno gravitacijsko valovanje zemlje in vesolja, kar so znanstveniki potrdili šele sredi februarja 2016, je svoji hčerki Lieserl napisal tudi pismo o ljubezni. Njegova številna pisma hranijo na hebrejski univerzi v Izraelu. Šele pred kratkim je bila razkrita vsebina tega pisma. »Obstaja izjemno močna sila, za katero do sedaj znanost še ni našla uradne razlage. To je sila, ki zajema in ureja vse druge ter je celo v ozadju vseh pojavov v vesolju. Ta univerzalna sila je ljubezen. (…) Ljubezen je luč, ki razsvetljuje tiste, ki jo dajejo in prejemajo. (…) Za ljubezen živimo in umremo. Ljubezen je Bog in Bog je ljubezen. Ta sila razloži vse in daje življenju smisel.« Einstein, človek razuma in znanosti, v osebnem pismu hčerki daje prednost ljubezni! Luč, svit vstajenjskega jutra, zmaga sile ljubezni, velika noč, aleluja božje ljubezni in usmiljenja!

Navsezgodaj, še v temi. Tako piše evangelist Janez, ko poroča, da je Marija Magdalena šla k Jezusovemu grobu in videla, da je kamen od njega odvaljen. Pognala se je v tek in o tem obvestila Simona Petra in drugega učenca, ki ga je imel Jezus rad. V tek jo je pognala zaskrbljena ljubezen! Navsezgodaj, še v temi, je zasvetila luč Jezusovega vstajenja. V jeziku evangelista Janeza, ki ima rad prispodobo luči, to pomeni, da je luč prišla na svet, a so ljudje bolj ljubili temo kakor luč (prim. Jn 3,19). Tema pa ne more premagati luči, kot smrt ne zmore premagati življenja. Marija Magdalena, ki je v Janezovem evangeliju prva, ki je odkrila prazen grob, je podoba človeštva. Bila je grešnica, ki jo je spreobrnila Jezusova ljubezen. Človeštvo je in ostaja podoba grešne Marije Magdalene, v moči Jezusovega vstajenja pa je že del novega, odrešenega stvarstva. Luč, ki je prišla na svet in luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je luč vstalega Kristusa, luč neskončne in vseobsegajoče božje ljubezni in usmiljenja.

Skupaj sta tekla h grobu, vendar je drugi učenec Petra prehitel. Apostol Peter in učenec, ki ga je Jezus ljubil, sta tekla h grobu, mlajši, ki ga krščanska tradicija enači z apostolom Janezom, je prišel prvi, toda počakal je, da je pritekel še Peter, ki je prvi vstopil v prazen grob. Videl je zvite povoje in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, posebej zvit na drugem mestu. Peter očitno še ni dojel, kaj se je dogodilo. Je preveč razmišljal le z razumom? Potrebno je bilo, da je vstopil oni drugi učenec, ki ga je Jezus ljubil: »In videl je in veroval.« Spet je apostol Janez prehitel Petra, ne več v teku h grobu, ampak v razumevanju skrivnosti Jezusovega vstajenja. Srce, ljubezen odpira oči vere. S tem je veliko povedano. V Kristusovi Cerkvi ni na prvem mestu hierarhična ureditev, kdo vse ima najbolj odgovorna, vodilna mesta in posvečevalno pravico, prva je ljubezen. Oči srca nam dajo videti skrivnost življenja, odpirajo nam sveta vrata vere.

Tudi mi ob nedeljah tečemo na srečanje z vstalim Kristusom. Tako kot apostola Peter in Janez tudi kristjani, skupaj z brati in sestrami, tečemo na srečanje s skrivnostjo Jezusovega vstajenja. Pri evharistični mizi uvidimo in verujemo, odkrivamo in uživamo sadove Jezusovega vstajenja. Edini dokaz za vstajenje nam je dan v stalni preobrazbi človeških src v krščanskih skupnostih, od odkritja praznega groba do danes. Koliko luči, koliko sonca, koliko svetlobe je med sestrami in brati v Kristusu, ki pričujejo, da Jezus živi. Ljubek spev prvih kristjanov, ki so živeli kot velikonočni ljudje, do danes ne neha odmevati na vseh koncih sveta: Koder je dobrota in ljubezen, tam je Bog! Kristus torej živi! Aleluja! Za njega živimo in umiramo. Ljubezen je Bog in Bog je ljubezen. Ta enačba ljubezni (Einstein) razloži vse in daje smisel našemu življenju.

 

navedek: Koder je dobrota in ljubezen, tam je Bog!

 

Meditacija po obhajilu

 

Kristus na Slovenskem

 

Ljubljeni bratje, 

kaj vendar počnete

ni treba trpeti za mojo slavo

ni treba garati za moje kraljestvo

ni treba moliti za uslišanost

ni se treba pokoriti za človeštvo

ni treba darovati nobenega jagnjeta več

ni treba klečati

ni se treba boriti za mojo zmago

ni vam treba gledati v križano truplo

 

kajti vsega odrešilnega imam v izobilju

in vse vam darujem zastonj

že davno sem premagal smrt

vi pa kar naprej zbijate križe

in jih dvigate vsepovsod

kot turobna vešala

zasenčili ste moje nebo in mojo zemljo

otroci ne morejo za mano

po rajski sledi

in odrasli ne čutijo

da so ozdravljeni

 

sem poglejte

nehajte strmeti v moje rane

in čakati na sodni dan

nikoli ne pridem z ognjem in mečem

ni mi treba deliti pravice in resnice

narobe ste me razumeli

moj glas se je izgubil skozi stoletja

 

nimam sovražnikkov

ne kaznujem in ne nagrajujem

le večno čakam na vas

 

ni treba

samo odprite oči

in se mi nasmehnite

osvobojeni

v svoji veličini

zakličite z menoj

 

ni treba!

 

/Alenka Rebula, iz pesniške zbirke V naročju/

 

Veselo alelujo, lepe praznike želim.

Jezus moli, da ne opeša moja vera

Komentar bil objavljen v verskem tedniku Družina (izdaja 12, letnik 65)
S: družina 12-13/15-štrubelj1  (kor)

JEZUS MOLI, DA NE OPEŠA MOJA VERA

Cvetna nedelja

Na cvetno nedeljo beremo letos Lukovo poročilo o Jezusovem trpljenju in smrti. V evangelijih imamo štiri poročila, ki jih imenujemo tudi pasijon. Vsak evangelist je pasijonu dal svojo značilno noto. V pričujočem razmišljanju bom poskušal odkriti utrip evangelista Luka, ki je evangelist božjega usmiljenja in odpuščanja.

Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Te besede Jezus nameni Petru, še preden je v spremstvu treh učencev odšel na vrt Getsemani. Zanimivo je, kako Jezus nadaljuje: »Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate.« Očitno je s temi besedami napovedal Petrovo izdajo oziroma utajo. Med procesom ga je trikrat zatajil. V Lukovem evangeliju je Jezus vse pomembne odločitve sprejel med molitvijo. Tako je tudi molil za svojega učenca, ki ga bo izdal, molil je, da ne bi opešala njegova vera. Molil je, da bi se spreobrnil in da bi bil sad njegovega spreobrnjenja utrditev vere njegovih bratov. Ta značilni Lukov poudarek se v pripovedi Jezusove zgodbe trpljenja in smrti prepleta kot filigran. Odkrijemo ga najprej v ljubkem in prisrčnem prizoru, ki je lasten le evangelistu Luku. Potem ko je Peter trikrat zatajil Jezusa, je Luka zapisal: »In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« Jezusov ljubeč pogled na učenca, ki je grešil! Še predno grešim, še predno postanem izdajalec sebe in Boga, Jezus moli zame, moli, da ne opeša moja vera. Po grehu me pogleda z ljubečim in usmiljenim pogledom. Jezusov pogled je poln ljubezni, usmiljenja in odpuščanja. Ob njem se je Peter bridko zjokal. Ob njem je dano tudi meni, da izjočem svojo krivdo, da operem svojo dušo in postanem bel kakor sneg.

Jezusova molitev na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! Spet molitev. In le pri Luku beremo pomenljivo Jezusovo prošnjo, naj Oče preganjalcem in ubijalcem odpusti, ker ne vedo, kaj delajo. Luka je bil zdravnik in človekoljub, pozoren in občutljiv za človekovo trpljenje, za vse, kar človeka razčloveči in mu jemlje dostojanstvo. Jezus z molitvijo za odpuščanje razodene globine božje ljubezni. Ta ljubezen gre tako daleč, da zmore v svoje usmiljenjo srce sprejeti tudi hudodelce. Bog je ljubezen in odpuščanje. Najgloblje se je razodel prav na križu, v molitvi za odpuščanje. Evangelist Luka gre še dlje. Medtem ko evangelista Marko in Matej omenjata dva razbojnika, ki sta bila križana z Jezusom, se omejita le na ta podatek in da sta ga skupaj z drugimi zasramovala. Luka v enem od dveh vidi upanje in spreobrnjenje. Spoznal je svojo krivdo in Jezusa prosil, naj se ga spomni, ko pride v svoje kraljestvo. Nato pa Jezusova tolažilna beseda: »Danes boš z menoj v raju.« Sporočilo tudi za nas! Po vsakem priznanju greha in krivde smo z Jezusom v raju, smo odrešeni, popolnoma osvobojeni. Milost, ki jo prejmemo v zakramentalni odvezi, spovedi, je ponovitev prizora Jezusovega odpuščanja na križu. Na križu svojega življenja nismo sami, Jezus moli z nami in nam sproti tudi odpušča.

Že se je začela svetiti sobota. S to trditvijo evangelist Luka sklene svojo pripoved. V liturgični različici beremo: »Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota.« Dobesedno, tako beremo tudi v svetopisemski opombi k temu stavku, pa je Luka zapisal: Svetiti se je začela sobota. To je upanja poln sklep. Po tako tragičnih dogodkih Jezusove obsodbe in smrti je že začela sijati luč, luč vstajenja. Vsakič, ko na križu življenja umremo sebi, zasije luč darovane ljubezni, luč našega vstajenja. Hvala ti, dragi evangelist Luka, humanist evangelija, da si nam Jezusa prikazal tako globoko in pristno človeško, da vedno znova približuješ utrip božjega srca, ki je ljubezen in odpuščanje.

 

navedek: Vsakič, ko na križu življenja umremo sebi, zasije luč darovane ljubezni, luč našega vstajenja.