(+32) 489 78 35 32 zvones@gmx.de
Seite wählen

Kam gre Evropa?

Spoštovani prijatelji in vsi, ki vas združuje želja po pristnem in žlahtnem etičnem ravnanju v osebnem in družbenem življenju. Lepo pozdravljeni!

V knjižnico Otona Župančiča še nisem vstopil, veselim pa se vaših pobud, ki se v rednem ritmu vrstijo v knjižnici našega belokranjskega pesnika. Pred dobrim letom in pol sem si po nenadni bratovi smrti vzel deset dni in prehodil polovico slovenske Jakobove poti, od Slovenske vasi na slovensko-hrvaški meji pa do Ljubljane. V Novem mestu sem hodil ob reki Krki, en del poti  vodi po Župančičevem drevoredu, kjer so postavljene lepe lesene klopi in na vsaki klopi je verz iz kakšne Župančičeve pesmi. Zapisal sem si najljubšo, ki je kratka in izredno globoka:

»Povej mi kdo, kam oblaki plujo, kam ptice lete, kam reke teko‘, kam človek gre?«

To vprašanje zaobjema zemljo in nebo v podobi potujočih oblakov, se dotika bistva človekove skrivnosti, to je, njegove svobode, njegovih svobodnih misli, ki so, kakor ptice človekovega življenja, čistosti naših rek in potokov, ki so podoba življenja, ki se izteka iz vsega časovnega in minljivega, v neminljivo, večno. Pesem smo s prijatelji iz skupine glasbene maše Pesem tisočerih zvonov avgusta 2015 tudi uglasbili, zgodilo se je v čarobni vasici Soča, kjer je pred 30 leti nastal projekt mladinske glasbene maše z naslovom Pesem tisočerih zvonov. Skupina kakšnih sto oseb iz celotne Slovenije je preko te maša postala prijateljska duhovna skupina, ki bo letos proslavila tridesetletnico pevskega in glasbenega projekta.

Zdelo sem vam bo, da sem zablodil v kroniko, iztiril iz tračnic teme, ki je danes zvečer v središču naše pozornosti. Pa ni tako!

»Povej mi kdo, kam oblaki plujo? Povej mi kdo, kam ptice lete? Povej mi kdo, kam reke teko‘? Povej mi kdo, kam človek gre?« Povej mi kdo, kam Evropa gre? (malo pavze za razmislek, nato: čakal sem, da kdo odgovori – je zapisal avtor)

Zdi se, da je to vprašanje kot loterija, kjer je malo možnosti, da se zadene pravi odgovor. Da je Evropa krhka, da se šele sestavlja, da škriplje podolgem in počez, so pokazale zadnje predsedniške volitve v Franciji, ki sem jih spremljal zelo od blizu. Evropi je zastal dih in vrhovi EU so se bali najslabšega, da bo zmagala populistka Manine Le Pen, ki bi Francoze odpeljala v »frexit«, po britanskem zgledu brexita.

Zakaj je populizem ponovno postal družbeni fenomen? Zakaj je ljudstvo, to je, »populus«, people (ang.), peuple (fr), popolo (it, šp. port.), čedalje manj všečen pojem predvsem v levem političnem bloku? Nekateri sociologi trdijo, da ljudstva pravzaprav ni več. Naš svet se vse bolj deli v tiste, ki imajo (denar, oblast, možnosti) in tiste, ki vsega tega nimajo. In vendar, ljudstvo obstaja. Francoski filozof  Jean-Claude Michéa je pred kratkim zapisal, da so trditve, da ni več ljudstva, to je, ljudske sredine, podobne trditvi, da v zlati dobi rimskega imperija, ko je vladal Mark Avrelij, ni bilo sužnjev, ki so dejansko držali pokonci strukturo imperija. Torej ljudstvo je, le da ga imperij globalnega kapitala spreminja v sužnje. Omenjeni filozof se v intervjuju za francosko revijo »Revue des deux mondes« čudi misli drugega filozofa, Jacquesa Delora, ki strastno zagovarja ureditev globalnega kapitalizma in je prepričan, da bo Brazilija postala globalna kmetija, Indija globalna pisarna in urad, Kitajska globlna tovarna in Evropa globalni možgani. Na škodo koga, se lahko vprašamo? Na škodo ljudstva, ki jih ta sistem usužnjuje, jim jemlje zemljo in njihovo kulturo, da v Aziji in Afriki širi naftna polja in cenene plantažne nasade, da ljudi peha v revščino in v obrobja mest, kjer so izkoreninjeni, obubužani, lačni, obsojeni na krajo in kriminal.

Quo vadis, Evropa? V to igro razčlovečanja? Ali pač, zmoreš malo zaplavati proti toku? Populizem in terorizem, ki sta postala osrednja družbena problema v Evropi, imata isti imenovalec: Blokirati možgane in človeku odvzeti svobodo misli, mu preprečiti možnost kritike in samostojnega, odgovornega razmisleka in odločitve. V Evropi že živimo v družbi, ki uspešno in vedno bolj kolonializira človeške možgane, da širi maso manipuliranih ljudi, ki le tržno razmišljajo, od doma do veleblagovnice, od dela do nogometne tekme, od nedeljskega izleta do fotelja pred televizijo.

Zaključujem spet s kroniko. Leta 2013 sem bil med nagrajenci časopisa Večer za Bob leta. Izbrana je bila moja izjava: »Slovenci imamo veliko prerokov in vizionarjev, nimamo pa sreče z voditelji«. Imel sem kar dobre možnosti, da bi zmagal. A nagrajena je bila izjava neke čistilke, ki je dala izjavo: »Jaz kupujem v tistih trgovinah, ki so najcenejše, v Lidlu in Hoferju«. Krasno, tako izjavo je med desetimi, več ali manj tehtnimi izjavami, potrdilo slovensko občinstvo in neposredno, tudi vodstvo mariborskega časopisa Večer.

»Vstanite iz suženjstva zakleti«, je naslov knjige našega prijatelja Karlija Kržana. Usodno razdeljeni v dva tabora, kjer ni dialoga, kaj šele sprave, vrtičkarsko ograjeni s številnimi predsodki, zasanjani v bajko o Kralju Matjažu in o možatem Martinu Krpanu, plešemo mrtvaški ples zamer, zagrenjenosti, če ne, celo sovraštva. Populistka Marine Le Pen je po analizah socialnega geografa Christopha Guilluya svoje volilce našla v glavnem na podeželju Francije, medtem ko je zmagovalec Emmanuel Macron zmagal predvsem v vseh večjih mestih. Le Penovo je volilo 71 procentov ljudi, ki se imajo za pesimiste, Macrona 72 procentov ljudi, ki so družbeno optimistično usmerjeni. Ta podatek veliko pove, je odgovor na najgloblje vzroke populizma. Iz gnezda zagrenjenosti, pesimizma in brez-perspektivnosti se rojevajo tudi mladi Francozi, Belgijci, Britanci in drugi Evropejci, ki so pristali med borci Islamske države in se kot teroristi vračajo v Evropo.

Pa še nekaj. V sredo, 9. aprila letos je bil na pobudo Francoskega inštituta v Cankarjev dom povabljen uspešni francoski pisatelj Eric Emmanuel Schmitt. Imel sem srečo, da sem prav takrat priletel v Ljubljano in sem se dogodka ob dnevih slovenske knjige tudi udeležil. Sem seveda strasten bralec Schmitta, od njegovih verskih vsebin, do romanov, esejev in gledaliških del. Študentje so mu v Cankarjevem domu postavili vprašanje, kakšen bo izid drugega kroga volitev. Ničesar ni napovedal. Le povedal je, da so bili pravi francoski predsedniki tudi literati, od Charles de Gaulla, do François Mitteranda, Valéry Giscard D’Estainga. Le zadnja dva  predsednika nista nič dala na literaturo in tudi brala nista. Vsak Francoz, je še dejal, si kot mlad želi, da bi postal pisatelj. Novi francoski predsednik Emmanuel Macron je po izobrazbi filozof, je tudi literat. Sodeloval je pri izidu zadnjih dveh del filozofa Paul Ricoerja. Da je našel neko

novo, sredinsko pot, ko sta dve desetletji »fušali« tako desnica pod Sarkozyjem, kot levica pod Hollandom, je dokaz njegove inteligence in izobrazbe, kritične družbene analize, predanosti politiki v smislu politike kot »res publica«, se pravi, stvar javnega interesa, in končno tudi dokaz njegove odgovornosti.

Pariški »Le Monde« je dan po volitvah, v ponedeljek, 8. maja. zapisal: »No, pa smo bolnika rešili klinične smrti, nismo pa odpravili njegove bolezni«. Podobno lahko trdimo za Evropo. Quo vadis, Evropa, se bomo še večkrat vprašali. Gibanje Svetovni etos Slovenija nam lahko odkrije modrost majhnih korakov, korakov sprave, dialoga, spoštovanja, zaupanja. »Resnica prihaja s tihimi koraki goloba«, je zapisal Nietsche.  Na isti način prihaja tudi spoštovanje življenja, narek srca k miroljubnosti, spravi in odpuščanju ter k doslednemu etičnemu ravnanju.

Dragi prijatelji in somišljeniki svetovnega etosa, še enkrat vam čestitam za pobudo. Ko boste kdaj v Novem mestu, se pa le sprehodite po Župančičevem drevoredu, poleg dreves, cvetlic, klopi in miz, boste lahko s pesnikom meditirali: »Povej mi kdo kam oblaki plujo, kam ptice lete, kam reke teko‘, kam človek gre?«

 

Bruselj, 10. maja 2017

Dr. Zvone Štrubelj