(+32) 489 78 35 32 zvones@gmx.de
Seite wählen

Evropa v senci brexita

Prva slovenska tiskana knjiga je Abecednik, Trubar jo je skupaj s Katekizmom izdal leta 1550 v gotici, pet let kasneje še v latinici. Zadnjih nekaj let v Bruslju kroži rečenica, da je problem Evrope zaobsežen v prvih treh črkah abecede: ABC. Pod A je Amerika, ki pod Trumpovo administracijo Evrope ne jemlje resno, partnersko, pod B je brexit, odhod Velike Britanije iz Evropske unije, pod C pa je v angleščini, China, to je Kitajska, ki z rastočo močjo svetovne velesile ekonomsko spodriva Evropo. Sam osebno bi tem trem črkam dodal še četrto, to je: E, pri čemer mislim na Evropo samo, na njeno šibko identiteto, na njeno duhovno izpraznjenost.
Sredi januarja smo z zanimanjem spremljali dogajanje v Veliki Britaniji, kjer so v londonskem parlamentu glasovali o brexitu. Presenetil nas je izid glasovanja. Predlog britanske premijerke Therese May o sporazumnem odhodu iz EU je bil 15. januarja 2019 zavrnjen s 432 glasovi, za jih je glasovalo le 202. Naravnost zgodovinski poraz, so komentirali mediji po vsem svetu. Že naslednji dan, 16. januarja 2019, je bilo, na predlog opozicije, glasovanje o nezaupnici premierki Mayevi. Spet presenečenje: 306 za odstop, 325 proti. Ali ni to malo skregano z logiko, smo se spraševali. Pojasnilo sem našel v komentarju nemškega časopisa Süddeutsche Zeitung, kjer je novinar v četrtek, 17. januarja zapisal, da je v politični britanski godlji oslabljena premijerka May lahko zelo uporabna premijerka. Tako smo spet pri političnih igricah, izigravanju, egoističnemu izpostavljanju lastnih, strankarskih interesov.

Ali se ni zgodba o britanskem referendumu za izstop iz EU junija 2016 začela na podoben način? Takratni premijer David Cameron je izpeljal referendum, da je politično rešil svojo kožo. Na podoben način se je v pripravi pogajanj o izstopu Velike Britanije iz EU, do lastnega parlamenta, obnašala tudi Theresa May. Skupno dobro, za kar naj bi v prvi vrsti skrbela politika, v Evropi in Veliki Britaniji predstavniška demokracija, je potisnjeno v ozadje. Zato ni čudno, da je med ljudmi, tu lahko izenačimo Evropo in Veliko Britanijo, čedalje več apatije in nezadovoljstva.

Izpraznjeni družbeni in politični prostor pa v sedanji uri evropske zgodovine s pridom izrablja populizem. Ja, tudi ta je del zgodbe o referendumu za brexit. Kampanja za referendum je bila leta 2016 zgrajena na neresničnih mitih, lažeh, poenostavljenih rešitvah. Napihovala je britanski ponos, čut neodvisnosti, lastni pravni in družbeni sistem, vrojeno misel, da z evropske celine na otok tako in tako še nikoli ni prišlo nič dobrega. Ločitev, ki se obeta po štirih desetletjih skupne poti, je pokazala nekaj čisto drugega, cel kup nevarnosti za pravice ljudi, za podjetja, za znanstvenike, za zagotavljanje varnosti v Evropi. Nemčija in Francija, Belgija in Nizozemska so že začeli usposabljati dodatne carinike v pristaniščih in na letališčih, če bi slučajno prišlo do trdega, to je, nedogovorjenega brexita.

Trenutno lahko samo ugibamo, kaj bo sklep te zgodbe: Nova pogajanja, podaljšanje termina za dogovorjen izstop po 29. marcu 2019, nedogovorjeni izstop ali celo, kar bi si mnogi želeli, ponovni referendum? Ne glede na izid, si lahko želimo, da bi ohranili tesne stike in odnose na prodročjih znanosti, umetnosti, kulture, varnosti, zunanje politike, le-ti so še bolj pomembni kot zgolj ekonomsko uspešne povezave.

Ker moje pisanje ne želi biti dnevno politični komentar, ampak razmišljanje kristjana za kristjane, bom sklenil z mislijo na naš krščanski doprinos k skupnemu dobremu, k rasti v osebni in družbeni odgovornosti, k spodbujanju zaupanja. Sveti Janez Bosko je vzgajal mlade s priporočilom, naj postanejo dobri kristjani in pošteni državljani. Eno ne izključuje drugega.

Na eni od porok, ki sem ji bil priča kot duhovnik, je nevestin oče pred molitvijo očenaša povedal tole. V zakonu so pomembne tri črke: A, to je čas ko fant in dekle, mož in žena skupaj rasteta, črka H, to je takrat, ko morata vzporedno, vsak zase, izoblikovati svojo individualnost, in črka V, ko grozi nevarnost, da se razideta. Pri pozdravu miru sem tem trem črkam dodal še črko O. Le-ta se mi zdi najbolj krščanska, ker simbolizira krog, občestvo. V kolikor se kristjani združujemo v dobrem, lepem in poštenem, ko pri evharistiji stopamo v krog solidarnosti, pričujemo za Boga, ki je občestvo. Kjerkoli živimo, lahko ustvarjamo ozračja zaupanja, oaze smisla, stezice upanja. Koder je dobrota in ljubezen, tam je Bog. In mir! S papežem Frančiškom si zaželimo dobrih politikov, ki bodo v službi skupnega dobrega, v službi miru.

Dr. Zvone Štrubelj

Pogovor za Družino

Kakšen je vaš pogled na EU iz njene prestolnice? 

Prešeren, lahko rečem. Nudi širok razgled na številne narode in kulture, ki se tu srečujejo in povezujejo. V Bruselj prihajajo izbrani in največkrat perspektivni ljudje. Že v izboru Slovenk in Slovencev lahko tu srečaš zelo zanimive ljude, kaj šele širše, v izboru vseh 28 članic EU? 

Kako gledate na trenja, ki EU pretresajo v zadnjem času? (Brexit, Francija, Italija …) 

Bruselj je kakor srce, ki organizem EU oskrbuje z obtokom krvi. Seveda, srce je lahko zdravo, lahko pa tudi oboli in tu je srčni bolnik. Je Evropa že tako daleč? Blokade rednega in usklajenega delovanja evropskih institucij s strani nekaterih njenih članic kažejo na razrahljano povezavo, na preslabotno uveljavitev enega od glavnih načel EU, to je, načela: enost v različnosti. Ko prevladajo močni nacionalni interesi, se postavi pod vprašaj smiselost in donosnost skupnega bivanja pod isto evropsko streho, v istem domu EU. To je voda na mlin raznim populizmom. Poenostavljene in všečne rešitve, ki so narekovale Brexit, so se izkazale za lažne in neutemeljene. Kampanja za referendum o brexitu je leta 2016 napihovala britanski ponos, čut neodvisnosti, lastni družbeni in pravni sistem. Ločitev, ki se obeta po štirih desetletjih skupne poti, je pokazala čisto nekaj drugega, cel kup nevarnosti za pravice ljudi, zha podjetaja, za znanstvenike, za zagotavljanje varnosti v Evropi. V to past populističnih poenostavitev lahko padejo tudi druge članice EU, kot so Italija, Francija …

Zakaj po vašem mnenju danes prihaja do teh trenj, se evropski narodi še nismo naučili premostiti medsebojnih razlik?

Očitno je Evropa še v začetni fazi konsolidacije. Za to je po eni strani potreben čas, nabiranje iskušenj in po drugi močna volja, da se problemi rečujejo sproti na dialoški ravni. Če se vrnemo nazaj k brexitu, lahko ugotovimo kako slabo se poznamo in poslušamo med seboj po vseh teh desetletjih. Britanci še vedno ne razumejo Evropske unije, ne politiki, ne ljudje. Še vedno ne razumejo, kako deluje, kdo odloča, na katerih načelih je utemeljena. In Evropa še vedno ne razume posebnosti Britancev, njihove demokracije, njihovega odnosa do sveta. In tudi drugi se verjetno med seboj ne poznamo ničbolje. Tu se rojevajo in poglabljajo prvi razkoraki. Okrepimo jih lahko še s predsodki in ustaljenimi klišeji.

Je Bruselj kot multikulturna prestolnica lahko celotni Evropi zgled sobivanja različnih kultur, narodov?

Po eni strani da, po drugi pa ne. V pozitivnem smislu je Bruselj res odprta in dialoška multikulturna prestolnica Evrope. Bruselj pa seveda ni samo evropska četrt, za katero velja ta dialoška in multikulturna odprtost,  v njem je veliko četrti, kjer ljudje živijo v getih, npr. arabska in afriška četrt. V tem smislu Bruselj postaja nevarno mesto, po delikvenci je na prvem mestu v Evropi. V arabski četrti Molenbeek živi blizu sto povratnikov, radikaliziranih borcev iz Sirije. Večmesecev se je tam uspešno skrival atentator Salah Abdeslam, ki bi se moral razstreliti pri stadionu v Parizu. Našla ga ni ne policija, ne specialci, ne interpol, po dolgih mesecih je žensko, ki je vsak dan naročila po večpic, policiji naznanill raznašalec pic. Ko je policija vdrla v hišo, je našla terorista Abdeslama in nekaj njegovih privržencev. V tem drugem smislu Bruselj nikakor ne more biti zgled drugim evropskim prestolnicam. 

Kako se to odraža v Slovenskem pastoralnem centru Bruselj? 

Slovenski pastoralni center v Bruslju zbira slovenske vernike, ki so zaposleni v različnih evropskih ustanovah. Smo torej v tesnem, rekel bi, vsakodnevnem stiku z delovanjem evropskih ustanov, v katerih naši ljudje delajo in torej soustvarjajo podobo evropske prestolnice, Bruslja. Podobno smo povezani s Slovenkami in Slovenci, ki delujejo v Luksemburgu in Haagu. V vseh treh skupnostih se zbirajo predvsem mladi starši z otroki. Zato dajemo poudarek predvsem družinski pastorali, mlade starše z otroki zbiramo na septemberskem vzgojno-družinskem seminarju in na drugih družinskih srečanjih. Zelo obiskane so mesečne družinske maše. 

Župnik, dr. Zvone Štrubelj 

Ali Evropa postaja srčni bolnik?

Pogovor za verski časopis Družina

Zvone Štrubelj, župnik iz Slovenskega pastoralnega centra Bruselj


Kako v Bruslju gledate na trenja v Evropski uniji?

Bruselj je kakor srce, ki organizem EU oskrbuje z obtokom krvi. Seveda, srce je lahko zdravo, lahko pa tudi oboli in tu je srčni bolnik. Je Evropa že tako daleč? Blokade rednega in usklajenega delovanja evropskih institucij s strani nekaterih njenih članic kažejo na razrahljano povezavo, na preslabotno uveljavitev enega od glavnih načel EU, to je, načela: enost v različnosti.

Kam lahko vodi krepitev nacionalnih interesov?

Ko prevladajo močni nacionalni interesi, se postavi pod vprašaj smiselnost in donosnost skupnega bivanja pod isto evropsko streho, v istem domu EU. To je voda na mlin raznim populizmom. Poenostavljene in všečne rešitve, ki so narekovale brexit, so se izkazale za lažne in neutemeljene. Kampanja za referendum o brexitu je leta 2016 napihovala britanski ponos, čut neodvisnosti, lastni družbeni in pravni sistem. Ločitev, ki se obeta po štirih desetletjih skupne poti, je pokazala čisto nekaj drugega, cel kup nevarnosti za pravice ljudi, za podjetaja, za znanstvenike, za zagotavljanje varnosti v Evropi.

Se še nismo naučili premostiti medsebojnih narodnih razlik?

Očitno je Evropa še v začetni fazi konsolidacije. Za to je po eni strani potreben čas, nabiranje izkušenj in po drugi močna volja, da se problemi rešujejo sproti na dialoški ravni. Če se vrnemo nazaj k brexitu, lahko ugotovimo, kako slabo se poznamo in poslušamo med seboj po vseh teh desetletjih. Tu se rojevajo in poglabljajo prvi razkoraki. Okrepimo jih lahko še s predsodki in ustaljenimi klišeji. 

.
.
Objavljeno v Družini, marec 2019

Brexit – ein europäisches Schisma

„Der Vorhang zu und alle Fragen offen“ – mit diesem Bild von Bertolt Brecht lässt sich die Situation nach dem Referendum in Großbritannien am 23. Juni zutreffend beschreiben.

Eine knappe Mehrheit von 51,9 Prozent hat sich für den Austritt des Vereinigten Königreichs aus der Europäischen Union entschieden. Bei einer Wahlbeteiligung von 72 Prozent entspricht dies 37 Prozent aller Wahlberechtigten. Die jungen Briten, die sich an der Wahl beteiligt hatten, stimmten mehrheitlich für einen Verbleib in der EU. Schon allein diese Zahlen machen die Problematik des Referendums deutlich. Vielleicht könnten vorgezogene Neuwahlen mit einer klaren Positionierung der Parteien gegenüber dem Brexit noch ein Ausweg sein.

Der Wahlkampf in den Wochen vor der Abstimmung hatte immer mehr die Züge eines üblen Politdramas angenommen. Die EU-Gegner operierten mit gezielten Lügen und schürten populistisch den Hass auf Flüchtlinge und Migranten. So wurde wider besseres Wissen behauptet, Großbritannien überweise wöchentlich 350 Millionen Pfund nach Brüssel. Dieses Geld solle im Fall des Brexit in das britische Gesundheitssystem investiert werden. Der inzwischen zurückgetretene Ukip-Vorsitzende Nigel Farage räumte bereits am Tag nach dem Referendum ein, diese Botschaft sei ein Fehler gewesen. Weiter wurde behauptet, dass die Türkei in absehbarer Zeit der EU beitreten werde und das Königreich von türkischen Einwanderern überschwemmt werde.

Ins Bild eines schlechten Politdramas passte auch, dass die wichtigsten Protagonisten nach der Abstimmung überstürzt die Bühne verließen. Das Referendum hinterließ eine gespaltene Nation: Nord gegen Süd, Jung gegen Alt, Arm gegen Reich. Verloren gegangen ist das wichtigste Kapital in der Politik: das Vertrauen.

Vieles, was sich um den Brexit abspielte, steht in einem eklatanten Widerspruch zu einem christlichen Verständnis von Politik als Dienst am Gemeinwohl. Für eine solche Politik stand die Labourabgeordnete Jo Cox, die eine Woche vor dem Referendum auf offener Straße von einem psychisch kranken Täter ermordet wurde. Jo Cox wurde Politikerin, um anderen Menschen zu dienen. Zehn Jahre hat sie für die Stiftung Oxfam gearbeitet, die sich für eine gerechtere Welt engagiert. Unermüdlich setzte sie sich für Flüchtlinge und für eine Mitgliedschaft von Großbritannien in der EU ein.

Brendan Cox hatte unmittelbar nach dem Tod seiner Frau die Kraft zu den wunderbaren Worten: „Sie hätte sich jetzt vor allem zwei Dinge gewünscht. Erstens, dass unsere geliebten Kinder viel Liebe erfahren, und zweitens, dass wir uns alle zusammentun, um gegen den Hass zu kämpfen, der sie getötet hat. Hass hat keinen Glauben, keine Rasse oder Religion, er ist giftig.“

Sowohl von katholischer als auch von anglikanischer Seite wurde vor dem Referendum klar für einen Verbleib des Inselreichs in der EU geworben. Kardinal Vincent Nichols, Erzbischof von Westminster, verwies auf die lange Tradition im Christentum und der katholischen Kirche, Spaltungen zu verhindern und sich für das Ganze einzusetzen. Deshalb habe die katholische Kirche das Projekt der europäischen Einigung umfassend unterstützt. Auch der frühere Generalsekretär der Comece Patrick Daly hat sich in Europe Infos klar für einen Verbleib von Großbritannien in der EU ausgesprochen.

Ein Grundsatz der christlichen Sozialphilosophie lautet, dass das Ganze mehr ist, als die Summe seiner Teile. Papst Franziskus hat dies zu einem seiner Leitprinzipien erhoben. Der größte anzunehmende Unfall in kirchlichen Gemeinschaften ist ein Schisma. Damit ist die Abspaltung einer Gruppe von Angehörigen dieser Gemeinschaft gemeint. So kann man auch das Ergebnis des britischen Referendums beschreiben, falls es denn wirklich zu einem Austritt Großbritanniens aus der EU führt. Seit dem Apostel Paulus hat sich als Bild für die Kirche das eines lebendigen Leibes mit vielen unterschiedlichen Gliedern eingebürgert. In diesem Bild bedeutet ein Schisma, dass ein lebendiges Glied abgetrennt wird. Das erzeugt eine Wunde und schwächt den Leib. Natürlich endet hier die Analogie zum Brexit. Großbritannien wäre auch getrennt vom „Leib“ der EU lebensfähig. Doch der Verlust für beide Seiten ist offensichtlich.

Schismen konnten im Verlauf der Kirchengeschichte auch wieder geheilt werden. Dafür bedurfte es langwieriger Gespräche, Annäherungen und Kompromisse. So bleibt die Hoffnung, dass auch das Schisma zwischen Großbritannien und der EU überwunden werden wird.

Martin Maier SJ
JESC

Evropa in krščanstvo

V letu kulturne dediščine Evrope in ob majskem praznovanju dneva Evrope sem si postavil vprašanje: Je še možno verjeti v renesanso krščanstva v Evropi? Bo počasi izumrlo ali se bo dvignilo iz pepela sekularizirane družbe kot nekakšen feniks?

Zunanji znaki ne kažejo dobro. Vse več je praznih cerkva, priče smo upadanju krstov, porok, zakramentalna praksa usiha. Tudi v tem Slovenija na hiter način postaja del Evrope. Cerkev v Sloveniji bo kmalu pred dilemo, kako naj upravlja in ohranja bogato krščansko, predvsem katoliško dediščino: Vzdrževanje številnih cerkva, samostanov, cerkvenih posestev, umetniških zbirk, knjižnic. S tem vprašanjem se je morala že soočiti centralna Evropa (Francija, države Beneluksa, delno tudi Nemčija), kjer lahko prideš v čudovit samostan, ki ima več stoletno versko, kulturno in intelektualno dediščino, pa v njem najdeš drago restavracijo, hotel, razstavne prostore, fitness center, dvorane za vodenje seminarjev itn. Uprava vsega tega je v laičnih rokah. Samostan zdaj deluje v imenu in v duhu kapitala.

Vendar se moj pogled ne želi zaustaviti pri teh zunanjih znakih krize krščanstva v Evropi. Pogledati želim globlje, v genetsko zasnovo nekdaj solidne in trdne krščanske Evrope. Je to le zima, ki obljublja pomlad?

Evropska civilizacija temelji na judovsko-krščanski tradiciji, na grško-rimskih izročilih, na slovanskem civilizacijskem doprinosu in na laičnih humanističnih izročilih. Pečat krščanstva je bil za Evropo odločilen. Tega so se dobro zavedali očetje združene Evrope, Robert Schumann, Alcide de Gasperi, oba kandidata za kanonizacijo, božja služabnika, Altiero Spinelli, Konrad Adenauer in drugi. Lahko rečemo, da so Evropo konsolidarizirala tri krščanska načela, ki jim v teologiji rečemo teološke kreposti, to so: Vera, upanje in ljubezen. Rastoča sekularizacija je na Zahodu začela izpodkopavati temelje evropske civilizacije. Francoska revolucija je na koncu 18. stoletja Cerkvi vzela vlogo političnega akterja. Izgnana iz javnega prostora, iz politike in ekonomije, se je preoblikovala v varuhinjo morale zasebnega življenja, predvsem družine. Po letu 1968, ko so se začele korenite spremembe liberalizacije človekovih navad, predvsem spolnosti, je z encikliko Humanae vitae, ki programira naravno in vzdržno-odgovorno spolnost med krščanskimi zakonci, povzročila tihi upor proti moralnemu učiteljstvu Katoliške cerkve. Kmalu nato je izgubila moralni primat tudi v družini. Cerkev naj zdaj nagovarja le posameznike, ki so svobodni, da ji verjamejo ali ne. Nikakor pa naj se ne meša v prostor javnega življenja, ki lahko dobro živi tudi brez nje. V Evropi je trenutno Cerkev potisnjena v zakristijo, podobno, kot je bila v Sloveniji v času jugoslovanskega komunizma. Zato ni čudno, da je iz lizbonskega sporazuma, to je, iz zadnje izdaje ustave EU, izpadla omemba judovsko-krščanskih korenin Evrope, kar je seveda absurdno in nerazumljivo. To je skoraj isto, kot da bi se muslimanski arabski svet, odpovedal islamu!

Vera, upanje in ljubezen so v osebni izkaznici krščanstva. Kaj jih lahko nadomesti?

Namesto vere, popolnega zaupanja v Boga, ki doseže svoj višek v svetosti, je na prvo mesto našega Zahoda stopila krepost tekmovalnosti: Biti prvi, vedno mlad, lep, zdrav, uspešen in bogat. Strah evropskega človeka danes je biti „loser“, to je tisti, ki izgublja priložnosti za preboj v prve vrste, na vsak način mora postati „winner“, zmagovalec. Prav smešno se zdi miselnosti naših sodobnikov, ko mi kristjani verujemo, da zmagujemo v Kristusu, ki ga gledamo in častimo na križu, ko v Vstalem Gospodu kontempliramo rane njegovega trpljenja.

Upanje je nadomestil kult sreče. Ni več nobenih socioloških, ideoloških ali moralnih mej na poti do sreče. Slogan: Iz svojega življenja napravi to, kar hočeš, pomembno je le, da boš srečen. Psihologi, psihoterapevti so postali duhovniki kulta sreče. Dovolj je gledati kak pogovor na televiziji, da to jasno vidiš. Če je zraven tudi kak predstavnik Cerkve, nastopa kot predstavnik folklore, nečesa, kar je že za nami. Toda tak kult sreče najpogosteje vodi v slabo počutje in depresijo. Kako noro je za tak model življenja, kar trdimo in verujemo kristjani: S Kristusom umirati, zato, da bi lahko živeli v polnosti, velikonočna pot je pot upanja!

Ljubezen, ki je po besedah sv. Pavla najvišja in pomeni zaupno in osebno komunikacijo med človekom in Bogom, po vzoru ljubezenske komunikacije Svete Trojice, je danes nadomestila ultra-komunikacija v multimedijskem svetu. Biti stalno v stiku z mnogimi, je postal ideal mladih generacij Evrope. Z vsemi komunikacijskimi sredstvi pa vedno bolj raste občutek samote. Kult vseobsežne komunikacije ustvarja jezdece samote, ki drvijo v cinizem, nihilizem, obup.

Tri izpraznjene vredote: Vera, upanje in ljubezen. Razpoke praznine so tako velike, da odpirajo brezno nesmisla. Zato je vredno verjeti, da ima krščanstvo danes v Evropi veliko terapevtsko moč. Pred njim je pomembno poslanstvo, da na danes razumljiv način in v jeziku Evrope 21. stoletja, reformulira, na novo opredeli, zaklad svoje vere. Za človeka gre! Človek je smerokaz prihodnosti v Evropi. Krščanstvo je religija, ki veruje v Boga, ki je postal človek. Prav zato verjamem v renesanso krščanstva v Evropi.

Brez duhovnosti Evrope ne bo več

Leto 2018, v katerega smo pravkar zakorakali, bo v marsičem odločilno za obstoj in konsolidacijo Evropske unije. Ali bomo šli v smer bolj enotne, močnejše in bolj učinkovite skupnosti evropskih narodov, ali pa bomo izbrali drugo pot, konfederacijo bolj samostojnih in neodvisnih evropskih držav? Prihodbnje leto bo leto evropskih volitev, do takrat bo verjetno že bolj jasno za kaj se bomo odločili.

Predsednik evropske komisije Jean Claude Juncker je ob prevzemu mandata izrazil misel, ki se mi zdi pomembna: „Ali bomo uspeli Evropo približati njenim državljanom ali pa bomo propadli“. Vse tako kaže, da bo to misel moral ponoviti tudi ob izteku svojega mandata.

Večkrat sem prebral misel, ki se je pojavila ob dosedanji bilanci Evropske unije: Evropa je kot bolnik, ki je zapustil urgenco, preživel je, toda njegova bolezen ostaja. Bo živel v vročičnem stanju še naprej ali bo ozdravel? Kaj naj si ob tem mislimo?

Velika Britanija je v postopku izstopa iz unije. Evropi je zastal dih, ko je šlo za volitve na Nizozemskem in v Franciji, kjer je za las manjkalo, da bi zmagali skrajno desničarski stranki, ki bi Evropi obrnili hrbet. Sedaj čakamo še na Nemčijo. Strukturne reforme, ki jih evropski politični voditelji načrtujejo in napovedujejo za marec 2018, bodo najverjetneje morale počakati. Še naprej se krepijo populistične stranke in skupine, ki Evropi niso naklonjene. V Španiji se je zgodila Katalonija. Poljska in Madžarska bi lahko sledile britanskemu zgledu, se bojijo v Bruslju.

Ko se leto izteka, delamo obračune. Vseh 27 članic EU beleži gospodarsko rast, kar je razveseljivo, mednje sodi tudi Slovenija. Evropski komisar Günter Oettinger opozarja, da bo do leta 2021 zaradi izstopa Velike Britanije iz EU v evropski blagajni približno za deset milijard evrov primankljaja, stroški delovanja evropskih institucij, ki se želijo zavzeti za bolj enotno, varnejšo in bolj učinkovito Evropo, se bodo prav tako povečali za približno deset milijard evrov. Vsaka država članica bo morala seči globlje v svoj žep, da bo finančno stanje EU vzdržno in stabilno. Se bo vse skupaj še bolj zapletlo že pri denarju?

Za denar gre, radi rečemo, ko presojamo dosedanjo politiko vodstva EU. Toda, ali lahko evro reši Evropo, tudi če postane močnejša in trdnejša valuta? Če smem, bi rad primerjal enega od duhovnih očetov Evropske unije, Roberta Schumanna (1886-1963), in današnjo garnituro evropskih politikov. Robert Schumann je bil večkratni minister Francije. V Parizu je odklonil službeno stanovanje, stanoval je v majhnem stanovanju, na svoje stroške. Poiskal si je sobo, odkoder je imel pogled na cerkev. Vsak konec tedna se je z vlakom peljal iz Pariza v Metz, od tam pa z avtobusom do skromne hiše v Scy-Chazelles. Na njegovem domu, ki je danes muzej, vodiči radi pripovedujejo anekdoto, da je enkrat, ko ni bilo avtobusa za to precej odročno vasico, štopal in naletel na nekoga, ki ga ni prepoznal. Naslednji dan je napisal poštno kartico, s katero se mu je zahvalil. „Hvala, da ste me pobrali, minister Robert Schumann“. Hišo v lorenski vasici je izbral tako, da je imel pogled na zvonik in na cerkev, Živel je skromno in preprosto, s svojimi knjigami in številnimi pismi in dopisi, ki jih je pošiljal somišljenikom in soustanoviteljm prve oblike evropske unije, Konradu Adenauerju, Aliceju De Gasperiju, Altieru Spinelliju in drugim.

Schumannov pogled na cerkev v Parizu in na podeželju, v Scy-Chazelles blizu Metza, se mi zdi naravnost preroški. Brez duhovnih vrednot, brez duhovnosti, Evrope ne bo več. Bo le še gospodarska, finančna in zgolj interesna evropska zveza, Ali v tem primeru ne bi bila boljša rešitev, da se Evropa preoblikuje v Združene države Evrope? Unija je zavzujoča, kliče po duši, po skupnem gledanju v isto smer, kliče po duhovni viziji, brez katere se ne da napredovati, kliče tudi po odgovorni solidarnosti,

Robert Schumann je danes kandidat za beatifikacijo. Kot kristjan je verjel v osebno odgovornost politikov. Njegova politika je bila pričevalna. Zanjo je živel kot se živi za poslanstvo, z dušo in telesom. Njegov pogled na cerkev mu je dajal moči, da je krepil vizijo sobivanja evropskih narodov. Začutil je dušo Evrope, črpal je iz njenih korenin.

Današnji evropski politiki, ki stanujejo v službenih stanovanjih, ki se redkokdaj peljejo z vlakom ali avtobusom, ampak se prevažajo v dragih službenih avtomobilih in udobnih letalih, ki jim še na misel ne pride, da bi kdaj štopali ali vsaj prisedli drug k drugemu, da bi tako zmanjšali stroške, ne iščejo več krajev s pogledom na cerkev. Kmalu jim bo menda ljubši pogled na mošejo. Če bi bil sam politik in bi lahko izbiral stanovanje v kakšni evropski prestolnici, bi izbral sobo s pogledom na cerkveni zvonik, na sinagogo in na mošejo. Tak pogled bi krepil mojo duhovno vizijo po miroljubnem in dialoškem sobivanju vseh svetovnih religij. Marsikje po Evropi že obstajajo t.i. Abrahamove hiše, kjer se pri molitvi in na pogovorih srečujejo kristjani, Judje in muslimani. Ali Evropa ne bi mogla postati taka Abrahamova hiša? Imela bi širino, bolj izostren čut za lastno identiteto, za korenine, iz katerih je zrasla, boljši pogled v prihodnost, katere ne bo brez dialoga, odprtosti, miroljubnosti, medkulturnega in medverskega sožitja.

 

Bruselj, 29.12.2017

Zvone Štrubelj