V Evropski uniji so pred kratkim bile volitve v evropski parlament. Pri tem se je tudi pojavilo vprašanje, koliko Evropa še sledi svoji krščanski tradiciji, kako v njej še odmevajo krščanske vrednote. Kakšna bo njena duhovna prihodnost? O tem in tudi o svojih izkušnjah duhovnika za naše izseljence v zahodni Evropi bo govoril dr. Zvone Štrubelj.
VELIKA NOČ KOT ALELUJA BOŽJE LJUBEZNI IN USMILJENJA
Eden od največjih genijev človeštva, Albert Einstein, ki je že pred stotimi leti v svoji teoriji relativnosti napovedal neskončno majhno gravitacijsko valovanje zemlje in vesolja, kar so znanstveniki potrdili šele sredi februarja 2016, je svoji hčerki Lieserl napisal tudi pismo o ljubezni. Njegova številna pisma hranijo na hebrejski univerzi v Izraelu. Šele pred kratkim je bila razkrita vsebina tega pisma. »Obstaja izjemno močna sila, za katero do sedaj znanost še ni našla uradne razlage. To je sila, ki zajema in ureja vse druge ter je celo v ozadju vseh pojavov v vesolju. Ta univerzalna sila je ljubezen. (…) Ljubezen je luč, ki razsvetljuje tiste, ki jo dajejo in prejemajo. (…) Za ljubezen živimo in umremo. Ljubezen je Bog in Bog je ljubezen. Ta sila razloži vse in daje življenju smisel.« Einstein, človek razuma in znanosti, v osebnem pismu hčerki daje prednost ljubezni! Luč, svit vstajenjskega jutra, zmaga sile ljubezni, velika noč, aleluja božje ljubezni in usmiljenja!
Navsezgodaj, še v temi. Tako piše evangelist Janez, ko poroča, da je Marija Magdalena šla k Jezusovemu grobu in videla, da je kamen od njega odvaljen. Pognala se je v tek in o tem obvestila Simona Petra in drugega učenca, ki ga je imel Jezus rad. V tek jo je pognala zaskrbljena ljubezen! Navsezgodaj, še v temi, je zasvetila luč Jezusovega vstajenja. V jeziku evangelista Janeza, ki ima rad prispodobo luči, to pomeni, da je luč prišla na svet, a so ljudje bolj ljubili temo kakor luč (prim. Jn 3,19). Tema pa ne more premagati luči, kot smrt ne zmore premagati življenja. Marija Magdalena, ki je v Janezovem evangeliju prva, ki je odkrila prazen grob, je podoba človeštva. Bila je grešnica, ki jo je spreobrnila Jezusova ljubezen. Človeštvo je in ostaja podoba grešne Marije Magdalene, v moči Jezusovega vstajenja pa je že del novega, odrešenega stvarstva. Luč, ki je prišla na svet in luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je luč vstalega Kristusa, luč neskončne in vseobsegajoče božje ljubezni in usmiljenja.
Skupaj sta tekla h grobu, vendar je drugi učenec Petra prehitel. Apostol Peter in učenec, ki ga je Jezus ljubil, sta tekla h grobu, mlajši, ki ga krščanska tradicija enači z apostolom Janezom, je prišel prvi, toda počakal je, da je pritekel še Peter, ki je prvi vstopil v prazen grob. Videl je zvite povoje in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, posebej zvit na drugem mestu. Peter očitno še ni dojel, kaj se je dogodilo. Je preveč razmišljal le z razumom? Potrebno je bilo, da je vstopil oni drugi učenec, ki ga je Jezus ljubil: »In videl je in veroval.« Spet je apostol Janez prehitel Petra, ne več v teku h grobu, ampak v razumevanju skrivnosti Jezusovega vstajenja. Srce, ljubezen odpira oči vere. S tem je veliko povedano. V Kristusovi Cerkvi ni na prvem mestu hierarhična ureditev, kdo vse ima najbolj odgovorna, vodilna mesta in posvečevalno pravico, prva je ljubezen. Oči srca nam dajo videti skrivnost življenja, odpirajo nam sveta vrata vere.
Tudi mi ob nedeljah tečemo na srečanje z vstalim Kristusom. Tako kot apostola Peter in Janez tudi kristjani, skupaj z brati in sestrami, tečemo na srečanje s skrivnostjo Jezusovega vstajenja. Pri evharistični mizi uvidimo in verujemo, odkrivamo in uživamo sadove Jezusovega vstajenja. Edini dokaz za vstajenje nam je dan v stalni preobrazbi človeških src v krščanskih skupnostih, od odkritja praznega groba do danes. Koliko luči, koliko sonca, koliko svetlobe je med sestrami in brati v Kristusu, ki pričujejo, da Jezus živi. Ljubek spev prvih kristjanov, ki so živeli kot velikonočni ljudje, do danes ne neha odmevati na vseh koncih sveta: Koder je dobrota in ljubezen, tam je Bog! Kristus torej živi! Aleluja! Za njega živimo in umiramo. Ljubezen je Bog in Bog je ljubezen. Ta enačba ljubezni (Einstein) razloži vse in daje smisel našemu življenju.
navedek: Koder je dobrota in ljubezen, tam je Bog!
Ljubljeni bratje,
kaj vendar počnete
ni treba trpeti za mojo slavo
ni treba garati za moje kraljestvo
ni treba moliti za uslišanost
ni se treba pokoriti za človeštvo
ni treba darovati nobenega jagnjeta več
ni treba klečati
ni se treba boriti za mojo zmago
ni vam treba gledati v križano truplo
kajti vsega odrešilnega imam v izobilju
in vse vam darujem zastonj
že davno sem premagal smrt
vi pa kar naprej zbijate križe
in jih dvigate vsepovsod
kot turobna vešala
zasenčili ste moje nebo in mojo zemljo
otroci ne morejo za mano
po rajski sledi
in odrasli ne čutijo
da so ozdravljeni
sem poglejte
nehajte strmeti v moje rane
in čakati na sodni dan
nikoli ne pridem z ognjem in mečem
ni mi treba deliti pravice in resnice
narobe ste me razumeli
moj glas se je izgubil skozi stoletja
nimam sovražnikkov
ne kaznujem in ne nagrajujem
le večno čakam na vas
ni treba
samo odprite oči
in se mi nasmehnite
osvobojeni
v svoji veličini
zakličite z menoj
ni treba!
/Alenka Rebula, iz pesniške zbirke V naročju/
Veselo alelujo, lepe praznike želim.
JEZUS MOLI, DA NE OPEŠA MOJA VERA
Na cvetno nedeljo beremo letos Lukovo poročilo o Jezusovem trpljenju in smrti. V evangelijih imamo štiri poročila, ki jih imenujemo tudi pasijon. Vsak evangelist je pasijonu dal svojo značilno noto. V pričujočem razmišljanju bom poskušal odkriti utrip evangelista Luka, ki je evangelist božjega usmiljenja in odpuščanja.
Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Te besede Jezus nameni Petru, še preden je v spremstvu treh učencev odšel na vrt Getsemani. Zanimivo je, kako Jezus nadaljuje: »Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate.« Očitno je s temi besedami napovedal Petrovo izdajo oziroma utajo. Med procesom ga je trikrat zatajil. V Lukovem evangeliju je Jezus vse pomembne odločitve sprejel med molitvijo. Tako je tudi molil za svojega učenca, ki ga bo izdal, molil je, da ne bi opešala njegova vera. Molil je, da bi se spreobrnil in da bi bil sad njegovega spreobrnjenja utrditev vere njegovih bratov. Ta značilni Lukov poudarek se v pripovedi Jezusove zgodbe trpljenja in smrti prepleta kot filigran. Odkrijemo ga najprej v ljubkem in prisrčnem prizoru, ki je lasten le evangelistu Luku. Potem ko je Peter trikrat zatajil Jezusa, je Luka zapisal: »In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« Jezusov ljubeč pogled na učenca, ki je grešil! Še predno grešim, še predno postanem izdajalec sebe in Boga, Jezus moli zame, moli, da ne opeša moja vera. Po grehu me pogleda z ljubečim in usmiljenim pogledom. Jezusov pogled je poln ljubezni, usmiljenja in odpuščanja. Ob njem se je Peter bridko zjokal. Ob njem je dano tudi meni, da izjočem svojo krivdo, da operem svojo dušo in postanem bel kakor sneg.
Jezusova molitev na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! Spet molitev. In le pri Luku beremo pomenljivo Jezusovo prošnjo, naj Oče preganjalcem in ubijalcem odpusti, ker ne vedo, kaj delajo. Luka je bil zdravnik in človekoljub, pozoren in občutljiv za človekovo trpljenje, za vse, kar človeka razčloveči in mu jemlje dostojanstvo. Jezus z molitvijo za odpuščanje razodene globine božje ljubezni. Ta ljubezen gre tako daleč, da zmore v svoje usmiljenjo srce sprejeti tudi hudodelce. Bog je ljubezen in odpuščanje. Najgloblje se je razodel prav na križu, v molitvi za odpuščanje. Evangelist Luka gre še dlje. Medtem ko evangelista Marko in Matej omenjata dva razbojnika, ki sta bila križana z Jezusom, se omejita le na ta podatek in da sta ga skupaj z drugimi zasramovala. Luka v enem od dveh vidi upanje in spreobrnjenje. Spoznal je svojo krivdo in Jezusa prosil, naj se ga spomni, ko pride v svoje kraljestvo. Nato pa Jezusova tolažilna beseda: »Danes boš z menoj v raju.« Sporočilo tudi za nas! Po vsakem priznanju greha in krivde smo z Jezusom v raju, smo odrešeni, popolnoma osvobojeni. Milost, ki jo prejmemo v zakramentalni odvezi, spovedi, je ponovitev prizora Jezusovega odpuščanja na križu. Na križu svojega življenja nismo sami, Jezus moli z nami in nam sproti tudi odpušča.
Že se je začela svetiti sobota. S to trditvijo evangelist Luka sklene svojo pripoved. V liturgični različici beremo: »Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota.« Dobesedno, tako beremo tudi v svetopisemski opombi k temu stavku, pa je Luka zapisal: Svetiti se je začela sobota. To je upanja poln sklep. Po tako tragičnih dogodkih Jezusove obsodbe in smrti je že začela sijati luč, luč vstajenja. Vsakič, ko na križu življenja umremo sebi, zasije luč darovane ljubezni, luč našega vstajenja. Hvala ti, dragi evangelist Luka, humanist evangelija, da si nam Jezusa prikazal tako globoko in pristno človeško, da vedno znova približuješ utrip božjega srca, ki je ljubezen in odpuščanje.
navedek: Vsakič, ko na križu življenja umremo sebi, zasije luč darovane ljubezni, luč našega vstajenja.
Prva slovenska tiskana knjiga je Abecednik, Trubar jo je skupaj s Katekizmom izdal leta 1550 v gotici, pet let kasneje še v latinici. Zadnjih nekaj let v Bruslju kroži rečenica, da je problem Evrope zaobsežen v prvih treh črkah abecede: ABC. Pod A je Amerika, ki pod Trumpovo administracijo Evrope ne jemlje resno, partnersko, pod B je brexit, odhod Velike Britanije iz Evropske unije, pod C pa je v angleščini, China, to je Kitajska, ki z rastočo močjo svetovne velesile ekonomsko spodriva Evropo. Sam osebno bi tem trem črkam dodal še četrto, to je: E, pri čemer mislim na Evropo samo, na njeno šibko identiteto, na njeno duhovno izpraznjenost.
Sredi januarja smo z zanimanjem spremljali dogajanje v Veliki Britaniji, kjer so v londonskem parlamentu glasovali o brexitu. Presenetil nas je izid glasovanja. Predlog britanske premijerke Therese May o sporazumnem odhodu iz EU je bil 15. januarja 2019 zavrnjen s 432 glasovi, za jih je glasovalo le 202. Naravnost zgodovinski poraz, so komentirali mediji po vsem svetu. Že naslednji dan, 16. januarja 2019, je bilo, na predlog opozicije, glasovanje o nezaupnici premierki Mayevi. Spet presenečenje: 306 za odstop, 325 proti. Ali ni to malo skregano z logiko, smo se spraševali. Pojasnilo sem našel v komentarju nemškega časopisa Süddeutsche Zeitung, kjer je novinar v četrtek, 17. januarja zapisal, da je v politični britanski godlji oslabljena premijerka May lahko zelo uporabna premijerka. Tako smo spet pri političnih igricah, izigravanju, egoističnemu izpostavljanju lastnih, strankarskih interesov.
Ali se ni zgodba o britanskem referendumu za izstop iz EU junija 2016 začela na podoben način? Takratni premijer David Cameron je izpeljal referendum, da je politično rešil svojo kožo. Na podoben način se je v pripravi pogajanj o izstopu Velike Britanije iz EU, do lastnega parlamenta, obnašala tudi Theresa May. Skupno dobro, za kar naj bi v prvi vrsti skrbela politika, v Evropi in Veliki Britaniji predstavniška demokracija, je potisnjeno v ozadje. Zato ni čudno, da je med ljudmi, tu lahko izenačimo Evropo in Veliko Britanijo, čedalje več apatije in nezadovoljstva.
Izpraznjeni družbeni in politični prostor pa v sedanji uri evropske zgodovine s pridom izrablja populizem. Ja, tudi ta je del zgodbe o referendumu za brexit. Kampanja za referendum je bila leta 2016 zgrajena na neresničnih mitih, lažeh, poenostavljenih rešitvah. Napihovala je britanski ponos, čut neodvisnosti, lastni pravni in družbeni sistem, vrojeno misel, da z evropske celine na otok tako in tako še nikoli ni prišlo nič dobrega. Ločitev, ki se obeta po štirih desetletjih skupne poti, je pokazala nekaj čisto drugega, cel kup nevarnosti za pravice ljudi, za podjetja, za znanstvenike, za zagotavljanje varnosti v Evropi. Nemčija in Francija, Belgija in Nizozemska so že začeli usposabljati dodatne carinike v pristaniščih in na letališčih, če bi slučajno prišlo do trdega, to je, nedogovorjenega brexita.
Trenutno lahko samo ugibamo, kaj bo sklep te zgodbe: Nova pogajanja, podaljšanje termina za dogovorjen izstop po 29. marcu 2019, nedogovorjeni izstop ali celo, kar bi si mnogi želeli, ponovni referendum? Ne glede na izid, si lahko želimo, da bi ohranili tesne stike in odnose na prodročjih znanosti, umetnosti, kulture, varnosti, zunanje politike, le-ti so še bolj pomembni kot zgolj ekonomsko uspešne povezave.
Ker moje pisanje ne želi biti dnevno politični komentar, ampak razmišljanje kristjana za kristjane, bom sklenil z mislijo na naš krščanski doprinos k skupnemu dobremu, k rasti v osebni in družbeni odgovornosti, k spodbujanju zaupanja. Sveti Janez Bosko je vzgajal mlade s priporočilom, naj postanejo dobri kristjani in pošteni državljani. Eno ne izključuje drugega.
Na eni od porok, ki sem ji bil priča kot duhovnik, je nevestin oče pred molitvijo očenaša povedal tole. V zakonu so pomembne tri črke: A, to je čas ko fant in dekle, mož in žena skupaj rasteta, črka H, to je takrat, ko morata vzporedno, vsak zase, izoblikovati svojo individualnost, in črka V, ko grozi nevarnost, da se razideta. Pri pozdravu miru sem tem trem črkam dodal še črko O. Le-ta se mi zdi najbolj krščanska, ker simbolizira krog, občestvo. V kolikor se kristjani združujemo v dobrem, lepem in poštenem, ko pri evharistiji stopamo v krog solidarnosti, pričujemo za Boga, ki je občestvo. Kjerkoli živimo, lahko ustvarjamo ozračja zaupanja, oaze smisla, stezice upanja. Koder je dobrota in ljubezen, tam je Bog. In mir! S papežem Frančiškom si zaželimo dobrih politikov, ki bodo v službi skupnega dobrega, v službi miru.
Vesel sem, da sem danes zvečer skupaj z vami. Veselim se tudi v imenu cele Slovenije, ki je danes v središču molitvene pozornosti. Na slovenski nacionalni televiziji je bila prejšnji teden enourna oddaja Sveto in svet, ki je širši slovenski javnosti predstavila Svetovni molitveni dan. Sodelovala je umetnica Rezika Arnuš, ki je naredila plakat ekumenskega molitvenega srečanja in nekatere članice slovenskega odbora Svetovnega molitvenega dne /WGT/. V pripravi na današnji dogodek je Slovenijo obiskovalo 30 skupin iz celega sveta, veliko slovenskih prostovoljk pa je za realizacijo tega dogodka obiskalo druge države.
Pripravljenost – Bereitschaft: kommt, alles ist bereit. Gostoljubnost – Gastfreundlichkeit: miza je pogrnjena in obložena. Pripravljenost in gostoljubnost, to sta dve tipični lastnosti Slovenk in Slovencev. Majhen narod, eden najmanjših v Evropi, je od 8. stoletja naprej rastel v odprtosti do drugih. Na začetku, okrog leta 1000 je imel svojo samostojno kneževino, imenovano Karantanija, s sedežem na današnjem avstrijskem Koroškem. Karantanski knez je uvedel neposredno demokracijo. Pravila vladanja karantanskih knezov je četrti ameriški predsednik Thomas Jefferson /1801-1809/ vnesel v ameriško ustavo. Kmalu nato so Slovenci izgubili samostojnot skoraj za nadaljnih tisoč let, vse do leta 1991, ko je Slovenija dosegla svojo samostojnost. To je bila težka šola prilagajanja, šola upognjenih hrbtnov in obenem vaja v umetnosti preživetja.
V tem tisočletnem obdobju so izginili številni in večji narodi, Slovenci smo preživeli. Kako le, se lahko vprašamo? Z ljubeznijo do svojega jezika in svoje kulture. S pesmijo, ki je v srcu vsakega Slovenca in Slovenke. In s knjigo, predvsem s knjigo vseh knjig, z Biblijo. V 16. stoletju je slovenski katoliški duhovnik Primož Trubar sprejel reformne ideje Martina Lutra, zaradi česar je bil izgnan iz Slovenije, zatekel se je v Nemčijo, v Baden-Wuertemberg. 1550 je v Tubingenu izdal prvo slovensko knjigo Abecednik in Katekizem. V Kemptnu je začel prevajati Sveto pismo nove zaveze, vzgojil je učenca Jurija Dalmatina, ki je govoril latinsko, grško in hebrejsko. Leta 1584 je v Wittembergu izšel celotne prevod Svetega pisma v slovenščino. Od 1550 – leto prve slovenske abecede, do 1584, celotnega prevoda Biblije –: v samo 34 letih tak razvoj jezika. Tako smo Slovenci med prvimi desetimi narodi v Evropi, ki so dobili celoten prevod Svetega pisma. To je bilo delo slovenskega begunca Primoža Trubarja, ki ga je Nemčija, še posebej dežela Wurtemberg, sprejela za svojega. Od tedaj naprej, od 16. stoletja, je slovenska beseda, slovenska kultura postala bistveni dejavnik našega preživetja. V Evropo zato nismo vstopili šele leta 2004, ko smo se uradno pridružili Evropski uniji, ampak že leta 1584, ko smo dobili prevod Biblije.
Slovenija se nahaja na križišču kultur: mediteranske, germanske in slovanske. To se ne odraža le v naši bogati kulinariki. V duhu odprtosti in gostoljubja smo se Slovenci izoblikovali kot tridimenzionalni, tudi v verskem smislu. Mediteransko smo pozorni do znamenj in simbolov. Germansko razmišljamo, obdarjeni smo s kritičnim in analitičnim duhom. Slovansko smo globoki in intuitivni, v naši liturgiji je marsikaj, kar spominja na pravoslavno versko tradicijo. Zato za nas ekumenizem ni nekaj težkega, je skoraj prirojen, navzoč v naših genih. Tako danes zvečer v Sloveniji skupaj molijo katoličani, evangeličani, pravoslavni, verniki binkoštne in adventistične cerkve. Veselimo se, da Duh veje, kjer hoče. Dopustimo, da zaveje tudi v tej cerkvi, v tej naši skupnosti. Pridi, Sveti Duh, pridi, vse je pripravljeno!
Ich bin froh, dass ich den heutigen Abend mit Ihnen verbringen kann. Ich freue mich auch im Namen Sloweniens, das heute im Mittelpunkt des Gebetes steht. Die Sendung „Das Heilige und die Welt“ im slowenischen Nationalfernsehen der letzten Woche, war dem Weltgebetstag gewidmet. Die Künstlerin Rezika Arnuš, die das Plakat für den heutigen Tag erstellt hat, nahm an dieser Sendung teil, sowie einige der Mitgliederinnen des slowenischen Komitees des Weltgebetstages. Zur Vorbereitung dieser heutigen Veranstaltung besuchte Slowenien dreißig Gruppen aus aller Welt. Viele slowenische Freiwillige besuchten mehrere andere Länder, wie zum Beispiel Deutschland und Österreich.
Pripravljenost – Bereitschaft: kommt, alles ist bereit. Gostoljubnost – Gastfreundlichkeit: der Tisch ist reich gedeckt! Bereitschaft, im Sinne von offen sein und Gastfreundschaft, das sind zwei typische Eigenschaften der Slowenen. Ein kleines Volk, eines der kleinsten in Europa. Um das Jahr Eintausend hatte Slowenien das erste unabhängige Fürstentum, das sich Karantanien nannte, das heutige Kärnten in Österreich, wo heute noch eine slowenische Minderheit lebt. Der karantanische Fürst hatte die erste europäische unmittelbare Demokratie eingeführt. Kurz nach dem Jahre Eintausend verloren die Slowenen die Unabhängigkeit und haben sie im Jahr 1991 wiedererlangt. Das war eine schwere Schule der Anpassung, und gleichzeitig eine gute Übung des Überlebens.
In dieser Zeit verschwanden viele größere Völker, die Slowenen haben überlebt. Wie war das möglich? fragen wir uns. Dank der Liebe zur eigenen Sprache und Kultur. Und mit Büchern, allen voran, das Buch der Bücher, die Bibel. Im sechzehnten Jahrhundert übernahm der slowenische katholische Priester Primož Trubar – Primus Truber, die Thesen des Reformators Martin Luther. Primus Truber wurde aus Slowenien vertrieben und fand Zuflucht in Deutschland, in Württemberg. Im Jahre 1550 publizierte er in Tübingen das erste slowenische Buch Abecedarium und Katechismus. In Kempten begann er fünf Jahre später die Bibel zu übersetzen. Sein Schüler war Jurij Dalmatin, der Latein, Griechisch und Hebräisch außerdem auch Deutsch, Italienisch, Slowenisch und Kroatisch beherrschte. Im Jahre 1584 publizierte er in Wittenberg die ganzheitliche slowenische Übersetzung der Bibel.
Von 1550 bis 1584 sind nur 34 Jahre vergangen. In nur 34 Jahren hat sich die slowenische schriftliche Sprache entwickelt. Mit diesem Ereignis zählt Slowenien zu den ersten zehn Völkern Europas, welches die ganzheitliche Übersetzung der Bibel zur Verfügung hatte. Das war der Verdienst des slowenischen Flüchtlings Primus Truber, der von Deutschland, insbesondere vom Fürstentum Württemberg aufgenommen wurde. Wir sind dankbar dafür.
Seit dem, seit dem sechzehnten Jahrhundert hat die slowenische Sprache und Kultur das Überleben Sloweniens gewährleistet. So können wir feststellen, dass Slowenien nicht erst 2004 Bestandteil von Europa wurde, sondern schon im Jahre 1584 zu Europa zählte, als wir die Übersetzung der Bibel bekamen.
Slowenien befindet sich an der Kreuzung verschiedener Kulturen: die mediterrane, die germanische und die slawische. Diese Vielfalt spiegelt sich nicht nur in unserer kulinarischen Tradition. Im Geist der Offenheit und der Gastfreundschaft haben wir Slowenen uns, auch im religiösen Sinn, mit einem dreidimensionalen Gedankengut entwickelt. Wie die Mediterraner, achten wir auf Zeichen und Symbole. Wie die Germanen, denken wir eher kritisch und analytisch. Wie die anderen Slawen sind wir intuitiv und tiefgründig. In unserer Liturgie befinden sich mehrere Elemente der orthodoxen Tradition. Deshalb ist uns die Ökumene nicht fremd, sie ist fast angeboren, sie gehört zu unseren Genen.
Vor diesem Hintergrund beten heute in Slowenien alle gemeinsam: die katholische, die evangelische, die orthodoxe Gemeinde sowie die Gläubigen der Pfingst- und Adventist Kirche. Wir freuen uns, dass der Geist weht wo er will. Lassen wir es zu, dass er auch in dieser Kirche, in dieser unserer Gemeinde weht. Komm, Heiliger Geist, komm, alles ist bereit! Pridi, Sveti Duh, pridi – vse je pripravljeno!